22.

Borovnice! Njami.

Dvaindvajset let. Šit.

Ja, ja, vidim vas že vse, ki ste stari 30+ in zavijate z očmi, češ, kaj ta smrklja jamra, še celo življenje ima pred sabo. Ampak včasih je ravno to strašljivo – ogromno poti in možnosti, na vsakem razpotju pa je treba izbrati eno, ki naj bi te pripeljala do takrat želenega cilja. Kaj pa potem, ko se po nekaj časa umirjenega potovanja na tej izbrani, glavni cesti, pojavijo stranski odcepi, pa na videz mamljive bližnjice? Ali takrat na slepo zaviješ ali razmišljaš toliko časa, da zgrešiš odcep?

Jaz sem ena tistih, ki na slepo zavijejo. Impulzivno. Čustveno. Kamor me vleče srce (hahaha, bruham si v roko ob tem stavku). Stvari tehtam pozneje, v to, kaj me je popeljalo ravno na to pot, se poglabljam šele, ko se na njej že dovolj ustalim. Marsikomu se morda to zdi neodgovorno, ali milejše rečeno, nelogično. Stvari je treba pretehtati, kajne, plusi in minusi. Bolj popustljivi nasprotniki bi morda nad mojim ravnanjem le zamahnili z roko, "saj je še mlada, jo bo že izučilo življenje".

Ampak stvar je v tem, da me je življenje na najrazličnejše, že tudi precej krute načine, naučilo ogromno. Mislim pa, da sem se do zdaj dodobra prepričala, da prav nič ni narobe s temi slepimi, impulzivnimi zavoji, s sledenjem vzgibom, ki morda prihajajo le iz nekega občutka v želodcu (joj, 'gut feeling' je tukaj zelo primeren izraz), ampak je ta občutek tako močan, da mu preprosto moram slediti. In ne bom zanikala, večkrat sem že sama sebe med potjo tepla po glavi, si jezno prigovarjala "Neža, dej, pretehtaj kdaj stvari" in sama sebi pripisovala življenjsko neizkušenost (= olepševalni izraz za nezrelost).

Potem pa se brez izjeme zgodi nekaj, da zadovoljno potrepljam svoj želodček in mu prišepnem, da sva imela prav. In a ni lepo imeti prav? ;)

Eksistenčna kriza številka 1, starost: 22

Zakaj to globoko razglabljanje? Ker je moj rojstni dan in sem lahko v središču pozornosti.

Poleg tega pa morda gre za rojstnemu dnevu primerno eksistenčno krizo. Na srečo sem sicer prišla do zaključka, da sem s svojo eksistenco precej zadovoljna. Več kot to, presneto lepo mi je.

Ampak nekaj je v tej številki, vsaj zame – dvaindvajset. 22. Kot najstnica sem se vedno smejala ljudem do 30. leta, ki so vzdihovali nad tem, kako se starajo in da "pri tej starosti je pa že res treba biti odrasel, ane". Še vedno se rahlo zabavam, ko ljudje, ki bodo kmalu dopolnili 30 let, ob tem čutijo vse prej kot tople občutke. Kaj pa zdaj, ko sem sama ista? Kaj pa zdaj, ko sama čutim pritisk, da od tega leta dalje preprosto moram imeti nekaj za pokazati svetu?

No, ja, morda ne gre za številko samo, temveč bolj za dejstvo, da letos diplomiram, Erasmus izkušnja je za mano, pred mano pa je nešteto poti. Kdo ve, morda se bom prvič v življenju poslužila resnega tehtanja teh možnosti? Zaenkrat še čakam, da se oglasi moj želodček (ne, ne bom ga poimenovala šesti čut) in mi sporoči rešitev.

Je pa res, da ta zapis v resnici nastaja na dan, ko štejem le 21 let – kdo ve, morda se jutri zbudim, in bom imela potrebo, da v roke vzamem bel list papirja, kuli ter začnem naštevati pluse in minuse. Ajme!

Dvaindvajseto leto življenja: majka!

Je pa treba priznati, da imam mogoče majceno težavo s tem rojstnim dnevom zato, ker sem se imela kot enaindvajsetletnica tako zelo presneto lepo. Majhnih trenutkov in velikih stvari, ki so spremenili to leto v brez konkurence najlepšo v mojem življenju, je bilo preprosto preveč, da bi katerega izpostavila, mu namenila le stavek ali dva.

Najlepša stvar preteklega leta je, da nisem izgubila nikogar, ki bogati moje življenje. Pravzaprav je v moje življenje prišlo nekaj osebkov, za katere sem neskončno hvaležna in upam, da bodo del mojih rojstnih dnevov še takrat, ko bom že siva in brezzoba. Merci in danke, čeprav se z nobenim prevajalnikom ne bosta prebila do tega dela zapisa.

Za tiste, ki se me trdno držite pri mojih ostrih, nepredvidljivih zavojih že vrsto let, za tiste, ki me poznate do obisti in me imate kljub temu prav tako do obisti radi – eno veliko srce ste. Klasična 'veste, kdo ste' je na tem mestu primerna.

Aja, pa hvala tudi tebi, Praga. Navdihuješ me vsaj pol toliko, kot si Jožeta Plečnika. Vem, da se spet srečava.