Gimnazija na gradu

V zadnjem času sem se nekajkrat zalotila, da mi je izhodišče za štetje leto 2011 ali pa leto 2015. Leto, ko sem začela gimnazijo, ali leto, ko sem jo končala. Misel ob voščilu prijateljici iz srednješolskih letih je bila: "Joj, zdaj pa se poznava že 10 let!" In v trenutku sem se pri rosnih 24 letih za trenutek počutila zelo odraslo. Lani bi na primer lahko obeleževali pet let od zaključka srednje šole, a v letu 2020 je nemalo stvari ostalo brez primernega praznovanja.

Zakaj je po Nežinem štetju gimnazija izhodišče za vse, bi mi natančneje lahko razložil kak psiholog. Sama vem le, da so to leta, ko sem bila najsrečnejša v življenju, hkrati pa za najstnico primerno pogosto nesrečna. Marsikaj se je zdelo kot konec sveta, a prav vse smo preživeli.

Če bi bila upornica, verjetno gimnazije, ki mi je dala toliko, ne bi nikoli spoznala. Dvanajstletna Neža je bila namreč prepričana v dve stvari: da se bo vpisala v gimnazijo Slovenj Gradec in da bo študirala v tujini. Tisti, ki me poznate, veste, da nobena od teh dveh želj ni bila ravno uresničena.

Moja modra mami mi je položila na srce, da naj dam priložnost tudi gimnaziji, ki stoji na naslovu Na Gradu 4. V devetem razredu sem bila nad tovrstnimi predlogi ogorčena. Ta gimnazija je bila zame stara ("Videti je kot nek zapor!"), neprijazna, daleč od mojih ciljev in želja. A ker kljub občasni sprejemljivi najstniški muhavosti namerno uporniška nisem bila nikoli, sem rekla prav, pa grem pogledat.

Zakorakala sem skozi vrata in ... ne, ni bila ljubezen na prvi pogled, nasprotno. Pri informativnem dnevu so sodelovali vsi mogoči krožki, tudi navdušeni fiziki in (verjetno) bodoči strojniki. Ozirala sem se levo, desno, po zraku, samo navzdol nisem gledala. Napaka. Pod noge mi je eden izmed navdušencev nad malimi strojčki zapeljal avto na daljinca. V bežnem spominu imam, da sem se oprijela mami, kar me je rešilo pred tem, da bi zgrmela po tleh. Zelo dobro pa se spomnim svojih besed, iztisnjenih skozi zobe: "Tta gimnazija me nikol ne bo vidla!"

Moje prepričanje in nasprotovanje se je talilo iz minute v minuto informativnega dne. Zdelo se je, kot da so v tisti dan usmerili ves šarm in vse talente, ki jih gimnazija premore. Po koncu sem dahnila: "Sem grem,", mami pa me je komaj zvlekla še v Slovenj Gradec, da zdaj dam priložnost še njim. A moja odločenost za je bila veliko bolj neomajna kot moje prvotno nasprotovanje. Gimnazija ob Grajskem parku je postala moj dom za naslednja štiri leta.

Prvi e.

Spomnim se dneva, ko so objavili poimenski seznam ljudi (a to sploh še smejo?), ki so bili nekaj let moji vsakodnevni spremljevalci. Takrat je bilo the omrežje Facebook in s sestrično sva natančno preverili konkurenco ter potencial. Za nekatere sem se že vnaprej odločila, da mi bodo zoprni, kot ljudje to pač (zoprno) počnemo, za nekatere sem se veselila, da bom z njimi še naprej.

Spoznavne dneve smo preživeli pod Peco. Zanimivo je, katere stvari nam ostanejo v spominu. Ko smo se spoznavali, je razredničarka hotela, da vsak stopi pred razred in o sebi pove tri stvari, dve resnici in eno laž. Sošolka je rekla, da rada nabira gobe. Spomnim se, da se mi je to zdelo izredno zabavno, kaj pa je bil rezultat, ne vem.

V parku po maturi, junij 1952.

Pogled na gimnazijo pozimi.

Nekaj ljudi, ki so z nami bili takrat, je hitro odšlo drugam, ugotovili so, da gimnazija ni za njih. Med dvema skupinama deklet na spoznavnih dnevih ni bilo posebne simpatije, a hitro smo se "prevohale", prepletle in naposled postale nerazdružljive. Če bi bila zadnji letnik in bi nas videla, kako se deremo (koroško za kričati, ne jokati) po hodnikih, glasno smejimo in se nasploh obnašamo, kot da je pri 15 letih šola naša, bi z očmi zavila tako, da bi mi padle iz jamic.

A takrat mi je bilo vseeno. Nemalokrat sem se nasmejala do solz, bila hvaležna za vsako uro likovne vzgoje, ki smo jo preživeli v parku (profesor je bil z nami, da ne bo pomote) in manj hvaležna za ure glasbene vzgoje, ker sem se morala dejansko učiti za test.

Učilnica 58

Notranjost novozgrajene gimnazije, spominja me na kabinet učilnice 58.

Učiteljica slovenščine, ki nas je v roke dobila v prvem letniku, je šla leto po tem v zaslužen pokoj. Nadomestila jo je dama z veliko začetnico, ki mi je dala več, kot se morda sama zaveda. Požirala sem predavanja o romantikih in zaneseno iskala pomen njihovih hrepenečih besed, trpela pri prebiranju Zločina in kazni, a cvetela ob debatah o moralnih dilemah Raskolnikova.

Da se tega predmeta tako poetično in lepo ne spominjajo vsi, mi je jasno, saj naš materni jezik ni najlažji. Sama še danes kdaj sanjam, da moram pisati matematični test, pri tem pa se mi roka tako trese, da kuli komaj držim. Na podlagi teh travm smo se povezali tudi z drugimi študenti na FDV, uvod v predavanje ekonomije je bil celo: "Vem, da ste vsi na tej fakulteti, ker vam matematika ni bila blizu ..."

A kljub neobvladljivim strahom pred testi matematike in obračanjem želodca, ko je bilo treba pred tablo, je bila profesorica odločna gospa, ki smo jo po narečju umeščali nekje na Ptuj. Še danes pravzaprav ne vem, od kod prihaja, zato ji morda delam krivico. Imela je par zelo značilnih fraz, ki jih je povedala na humoren način, čeprav je ob tem poskušala biti stroga. "*, tvoje mature ne vidim niti z balkona najvišje stolpnice!" ali pa "So bile neke dvojke, ampak ..." v kombinaciji z vrtenjem roke v zraku, ki je bilo videti, kot da z vsem telesom dvomi. A tudi 16-letnim mulcem je bilo jasno, da nas ima rada, čeprav smo bili "vn s hudiča".

Ko sem že bila na faksu, sem v drogeriji v Ljubljani srečala profesorico matematike, ki morda je in morda ni s Štajerske. Spomnim se, da se mi je takrat zdela čisto drugačna, iskreno sva se razveselili druga druge. Verjamem, da ji je mar tudi za vse, ki so prišli za nami, saj mislim, da tak človek pač je.

"Več opravičenih ur imate kot športniki!"

Večkrat pomislim na našo razredničarko. Precej majhna, a zelo odločna profesorica s črnim humorjem, ki si zasluži nagrado.

Nemalokrat je obupovala nad nami, čeprav je bil njen glas vedno v istem tonu, štela je vsebina. Ni se zgodilo samo enkrat, da je prišla s kolegija vseh razredničarjev oziroma sestanka v zbornici z informacijo, da nam je uspelo zbrati več opravičenih ur kot športnemu razredu, kamor so hodili dijaki in dijakinje, ki so bili zaradi tekem in treningov dejansko ogromno odsotni. Bili smo prvaki.

Na začetku je bilo oddelkov v generaciji '96 šest. A, B, C, D, E in Š. Zaradi izpisovanja in manjšanja števila dijakov je odjeknila novica, ki je takrat pretresla našo malo vesolje. En razred bo razpadel, razdelili jih bodo med druge oddelke. Trepetali smo, da bi to bili mi. Postalo je jasno, da bodo žrtve B-jevci, pa tudi, da dobimo pet novih sošolcev, od tega kar štiri fante. Ker smo bili španski razred, smo jih prej premogli pet. Sami bi priznali, da prihoda novih samcev sprva niso najbolje sprejeli, a kmalu se je razvila velika ljubezen.

4. e

Skupina, ki še vedno obstaja na Facebooku, je 4. e. Vedno smo bili e-jevci, to zadnje poimenovanje pa se je obdržalo. 4. e. Ne vem, koliko nas je bilo, a vem, da je večji del držal skupaj kot rit in hlače, tam okoli 20 nas.

Imeli smo nekaj glasbeno nadarjenih posameznikov, zato je kitara bila pogosti spremljevalec naših večerov v parku, Grajskem parku. Tam smo se zbrali že po svetlem, fantje so brenkali na kitaro, peli pa smo vsi, tisti brez posluha in tisti z njim. Punce smo še posebej rade zakričale pesem Piece of my Heart.

I'll say come on, come on, come on, come on and TAKE IT!, take another little piece of my heart now, baby ...

Seveda so bile ljubezni in romance, nemalo njih, pa tudi prepiri in drame. Delili smo si zapiske in znanje, pijanske noči ter dneve po. Delili smo si zgražanje nad urnikom ter opomine: "A si se naročla na malco?" Pogosto smo skupaj pozabili na kakšno uro, nemalokrat po koncu pouka zašli v Havano, in klepetanje (vsaj mi vozači) nadaljevali še na avtobusu domov.

Potovanje po Španiji in zgodbe o žuranju v Madridu pri petnajstih, deževen London, v katerem smo vsi zboleli, sončen Pariz in izgubljen Jägermeister ob panični reakciji (trkanje profesorice), zagovor zaradi alkohola na izletu v kabinetu učilnice 58, maturantski izlet ... Oh, ja, maturantski izlet. Zaključni ples. Matura.

Vsak po svoji poti, a še vedno skupaj. Večina nas je šla študirat v Ljubljano, nekaj časa smo vzdrževali tradicijo ponedeljkov na pivu v Semaforju. Prvo leto v velikem mestu nas je strl odhod enega izmed nas. Včasih se mi zdi, da zato, ker je v vseh naših spominih, še vedno živi.

Mladim smo v času korone naložili težak vseživljenjski dolžniški nahrbtnik. Enotno bi morali narediti vse, da bi jim omogočili razvoj, ustvarjalnost in jim povrnili vero v demokracijo, da bi Slovenija postala zgled sodelovanja, ne pa Živalska farma.

Dragomir Benko, ravnatelj Gimnazije Ravne na Koroškem

To so bila leta, ki bodo ostala za vedno. In to so leta, ki jih moraš preživeti v šoli. Zato dijaki in dijakinje, ki ste končno dobili priložnost, da si začnete ustvarjati spomine za vse življenje, spomine, nevezane na računalnik in Zoom – uživajte!