2020.

Iz glave bi rekla, da v letu 2020 za ta blog nisem napisala ničesar. Hiter pogled na do zdaj objavljene zapise mi je pokazal, da sem 8. marca namenila objavo vsem svojim damam, februarja pa sem se zahvalila požrtvovalnemu osebju UKC Maribor in opevala svojo ponovno najdeno ljubezen do mesta ob Dravi. Aja, pa v januarju sem zapisala namere za novo desetletje. Haha.

Kaj se je po marcu prelomilo, je verjetno jasno vsem. Ob začetku dopusta tam konec julija, ki sem ga krvavo potrebovala, čeprav sem bila z destinacijami precej omejena, sem zapisala, da se najbolj veselim tega, da mi dva tedna ne bo treba zapisati besedne zveze "novi koronavirus". No, tukaj je spet, in še vsaj nekaj časa bo.

Vsakič, ko so mi misli divjale in sem premlevala, ali bi vendarle nekaj spisala, me je ustavilo par stvari. Kaj sploh lahko povem? Kakšno težo imajo moje besede? Mi je treba? K temu, da se po marcu skoraj 10 mesecev nisem odločila za nov zapis, je zagotovo botrovalo tudi dejstvo, da dnevno v službi presneto veliko tipkam. Ne lubi se mi.

Danes pa je kljub vsemu pretehtala potreba po tem, da zaokrožim leto, ki bi ga vsi najraje pozabili. Pisanje je terapija, ane? Za začetek naj povem, da ima zame osebno to leto veliko boljšo oceno kot 2019 (za osvežitev spomina – 2019: 6,9).

Če se sprašujete, kako za vraga je to možno ... prvo kot prvo sem noro privilegirana, saj sem tudi v času krize ohranila svoj glavni vir prihodka, nihče od mojih najbližjih ni resneje zbolel *trkam*, prav tako pa je v moje življenje vstopila oseba, ki niti moji preveč razmišljujoči glavi ne dopušča dvomov, kaj je to ljubezen.

A človeštvo je najebalo. Kolektivni obup, ki prežema našo družbo, je iz dneva v dan bolj otipljiv. Človek s čustvi težko spregleda trpljenje ljudi okoli sebe, četudi gre njemu dovolj dobro, težko je ne čutiti razdeljenosti in strahu. Bojimo se in strah ljudi drži v krču. Strah nas je bolezni. Strah nas je tega, kaj se dogaja z našo državo. Strah nas je, ko domov hitimo dve minuti pred deveto uro zvečer ter ko zagledamo policijski avto.

(it's getting dark out here, ane?)

Prav veliko pozitivnih floskul za nas nimam na zalogi. Nekdo, ki me ne pozna dobro, bi morda rekel, da sem optimistka, ampak žal, prej realistka. Zato lahko rečem samo –

zaupajmo znanosti in ljudem, ki so se utapljali v študiranju knjig, ko smo mi žurali ali buljili v Netflix, nataknimo maske na gobce, ker res ni tako faking težko in tega ne ponavljajo iz dneva v dan samo zato, ker "se je fraza primla", umivajmo in razkužujmo si roke (tudi ko bo vsega tega konec, prosim, ne bodite pujski) ter bodimo prijazni. Obstaja kar velika možnost, da je človek, s katerim pridemo v stik, v osebni stiski, zato poskusimo ne še povečati te stiske z našim kretenskim obnašanjem.

Tako. Zdaj pa še nekaj multimedije.

Prvo pesem (malo za šalo, malo zares): ne nehajte verjeti, in sicer v dobro ljudi.

Založite se z alkoholom. Ministrstvo za zdravje opozarja ... blablabla.

Obkrožite se z ljudmi, ki jih imate radi in ki vas povzdigujejo.

(Seveda se ne dobesedno obkrožati z ljudmi, ane, da me ne bo kdo obtožil, da pozivam h kršenju ukrepov. Ne smemo še.)

Kultura.

Kultura pitja, kultura vožnje, kultura kot kultura. Kupite tudi kakšno karto za online koncert ali predstavo, naročajte knjige, plačujte za filme, časopise. In ko se življenje vrne v normalo (in se tudi bo), podprite tiste, ki jih je kriza najhuje udarila. Dobro se z dobrim vrača, v to verjamem.

Evo, jaz si umijem roke nad 2020. Namer za 2021 ne bom zapisovala, ker ... hahaha. You know. Bi pa šla na koncert Toma Odella, čim več časa preživela s tistimi, ki jih imam najraje, ter nekoč videla pravilno uporabo vejice in vsaj približno pravilno slovnico pri ljudeh, ki vodijo našo državo. Vem, da pravzaprav pričakujem veliko.

---

“Hello babies. Welcome to Earth. It's hot in the summer and cold in the winter. It's round and wet and crowded. On the outside, babies, you've got a hundred years here. There's only one rule that I know of, babies-"God damn it, you've got to be kind.”

- God bless you, Mr. Rosewater, Kurt Vonnegut

Ta zapis je nastal izpod Nežinega peresa z veliko dozo upanja na boljši jutri.