"Ne lomite mi bagrenje"

V zadnjih dneh se na vseh ekranih, v katere strmim čez dan, vrtijo podobe študentov v blokadah. Srbskih študentov v blokadah.

Preden zaspim, poiščem posnetke tistega dne, da si v temi in tišini dopustim, da me preplavijo vsi občutki, ki jih imam ob teh prizorih. Kakšna solza me ne preseneti, stvari me hitro ganejo. Čuden pa se mi zdi občutek v prsih. Kot da se mi je srce napihnilo in razširilo v vse kotičke prsnega koša – ne znam poimenovati občutja, ampak mislim, da gre za ponos. 

Hitro zatem se sama sebi zazdim hecna. Pa kaj imam jaz s srbskimi študenti, da bom ponosna nanje, si rečem (očitam). 

Taksisti in kafane

Nerada priznam, a v Beogradu sem prvič bila decembra. Naključje, da v treh tednih kar dvakrat. V prvih dneh decembra sem tam preživela 16 ur – razen tega, da sem bila v Sava Centru, kjer se je vse skupaj (Vučićeva SNS) tudi začelo, ta obisk v meni ni porodil posebnih občutkov do tega, kar se dogaja danes, slaba dva meseca pozneje. 

Po božičnih praznikih sem se v Beograd odpravila še enkrat, tokrat z očetom. Kam? Na tekmo, seveda. Košarkarsko.

Izkušnja bi se mi vtisnila v spomin tudi, če ne bi na neki način že takrat čutila, da se napoveduje nekaj velikega. Kafane, življenjski nasveti očetovih kolegov, kako se znajti v življenju (bolj po balkansko pač) in splavovi. V planu so bili ogledi znamenitosti, pa sem na koncu mesto doživela predvsem v pogovorih s taksisti, v klepetu s frizerko (“sve razumem, ali ne govorim”), v bližnjem fizičnem spopadu (ne mojem) z Grobarjem v Areni Beograd in v rakiji, ki jo je prinesel Milan. Da jo odnesemo v Slovenijo. 

Stric Milan z rakijo

Na splavu smo se še pred tekmo dobili z atijevimi prijatelji iz vojske. Milan z rakijo je starejši med njimi. Vsako leto sta mi z ženo poslala čestitko za rojstni dan – tako, napisano na roke. V zadnjih parih letih smo se digitalizirali, zato sem jo dobila na Viber. Nikoli prej se nismo videli v živo, a vedela sem, da imam nekje tam v Srbiji “strica Milana”, ki ima sadovnjake in je agronom. Bil je direktor, zdaj je upokojenec. Živel je dobro, zdaj veliko slabše.

V Areno je šel tokrat prvič. Veselil se je možnosti, da se bo lahko pridružil glasom drugih v dvorani, ki so skandirali proti Vučiću. Še decembra so ti kriki proti srbskemu voditelju hitro potihnili. Bili so bolj sramežljivi kot drugi napevi. Danes gledamo posnetke, ko 20.000 ljudi v Areni vzklika: “Studenti, studenti!” Prav nič zadržano. 

Danes 20.000 ljudi vzklika v podporo študentom.

Vsi dedki, ki jočejo ob cesti

Na splavu je bil tudi Nešo. Nazadnje sem ga videla pred 22 leti, ko sem hodila v prvi razred. Živel in delal je na Novi Zelandiji in takrat nas je prišel obiskat v Slovenijo. Zdel se mi je ogromen in čaroben – vprašala sem ga, ali pozna Tabalugo. Mislim, da me je razočaralo, da ni vedel, kdo je to.

Na splavu nas je Nešo pričakal s kolegom Duletom, ki je s sabo imel kitaro. Dule se že 35 let preživlja z igranjem v kafanah. 

Dule in Nešo sta pila rakijo in vsakič, ko je debata postala preveč zagreta (politična), jo je Dule prekinil s pesmijo. Nešo se mi je zdel melanholičen. Ati je rekel, da je to rakija. V nekem trenutku je Nešo prijateljema iz vojske dejal, da so oni že vsi zjebali. V mladih, v mladih, da je nada. Ima hčerko, ki je komaj vstopila v najstniška leta in živi v Srbiji. On služi denar u inostranstvu. Pomislila sem, da ni melanholičen samo zaradi rakije. Da je žalosten, ker so vse zjebali. 

Ko sem pogledala enega izmed številnih posnetkov s pohoda študentov iz Beograda do Novega Sada, me je v jok spravil deda ob cesti, ki je jokal ob pogledu na študente. Študente, ki korakajo, da bi rešili to, kar so drugi zjebali. Vzklikali so: "Deda, mi te volimo". Pomislila sem, da so vsi dedki, ki jočejo ob cesti, Nešoti. Olajšanje, ker je mimo zakorakalo upanje. Nada.

Dule je na splavu sprejemal glasbene želje. Jaz sem prosila za Balaševića. Dule je izbral Ne lomite mi bagrenje. Bil je preroški dan. 

“ne bi bilo ove krvi, da je bilo sve po zakonu …”