Sam fuzbal mi pust'.

Nogomet vsak doživlja drugače.

Ne vem točno, kaj je bilo prvo. Kronološko že vem, a spomini so hecna stvar.

Verjetno pa je bil zame prvi dravograjški stadion. Bel dres slovenske nogometne reprezentance. Uhlsport kopački. Prvi trening, ki ga je ati snemal in fotografiral s tribun. Dve dekleti med fanti - jaz in Nika. Ko sem na prvi tekmi zgrešila "smrtno šanso" (še zdaj vem, kdo je bil v golu), mi je srce padlo v hlače. Nisem bila narejena za ta svet. Jaz sem rojen navijač, sem si že takrat rekla, in kopačke obesila na klin.

Tam nekje je bilo tudi Celje. Praktično vsak drugi vikend sem preživela tam. Celje je bilo zame Skalna klet, pa prvi kino in prve tekme na ta pravem stadionu. V vlogi navijača, da ne bo pomote.

Potem sem se zaljubila v Maribor, do ušes. Štajersko je mojim ušesom zvenelo najlepše, otroški duši pa se je zdelo, da je to zagotovo mesto, ki čaka name. "Tu bom študirala!" sem pribila. Stara sem bila 10. V Maribor je prišel tudi Villareal. Ko smo jih poslali domov, sem bila na stadionu. Ob meni je bil ogromen, malo okrogel in zelo vesel možak v vijoličastem. Spomnim se, da me je od veselja dvignil v zrak in zavrtel. Kot da bi bila na vrtiljaku. Nikoli nisi višje kot v trenutkih, ko gre tvoji ekipi dobro.

V Velenju sem bila že malo starejša. Navezala sem se na fizioterapevta, ki mi je bil kot stric. Niso. Prvič sem šla na letalo, na gostovanje v Tallinn. Začutila sem, kako zelo lahko nogomet boli.

Počasi sem začela razumeti igro. Potem je bilo veliko težje biti navijač. Vedela sem, kdaj nam gre slabo, vedela sem, kaj lahko ena slaba tekma pomeni za nas. Želela sem biti človek enega kluba, ampak nogometni trener ima kovček vedno spakiran. S tem pa se je s stadiona na stadion selilo tudi moje srce.

Velik del navijaškega srca sem pustila v Stožicah. Dvakrat so ga grdo pohodili. Ljubezen do kluba sem vse do drobovja prvič začutila na Poljudu. Split, hvala za vse.

Iskanje streamov v časih, ko sem navijala za klub z Japonske. Prižgana obvestila na LiveScore. Pa vožnje v avtu z mami, ko sva se od kje vračali, in je bil na radiu čas za rezultate iz 1. SNL. Naval na šport. Črvičenje v trebuhu vsakič, preden so povedali rezultat. Bo "moj" klub jutri še vedno moj klub?

A reprezentanca je bila vedno moja. Tu ni bilo potrebe po menjavi barv, ni bilo strahu, da bi rabila kdaj ploskati drugim. Bila sem v Ljudskem vrtu, ko smo se uvrstili na svetovno v Južni Afriki. 18. november 2009. Bila sem v Stožicah, ko smo se uvrstili na evropsko v Nemčiji. 20. november 2023.

Svetovno prvenstvo v Južni Afriki smo gledali v Dravogradu. Pri Wolfu. Bila sem najstnica, bilo je poletje, a vseeno nič ni bilo bolj pomembno, kot so bile tekme naše reprezentance.

In letos Nemčija. Vikend v Stuttgartu je bil nekaj najlepšega, kar sem doživela od trenutka, ko sem se tam nekje pri šestih ali sedmih odločila, da sem rojen navijač. Uvrstitev v osmino finala je bil neopisljivo, jebeno lep trenutek. Četrtfinale smo sanjali z odprtimi očmi. Praktično smo ga lahko že okusili.

Meni je samo žal, da je konec. Junij je bil zaradi teh fantov neponovljiv. Rekla bom –bil je čaroben. Po petih letih sem se spomnila, zakaj fuzbal nikoli ni samo fuzbal. In zdaj se lahko sprijaznim s tem, da mogoče nisem človek enega kluba, sem pa človek ene reprezentance.

Hvala. Zdaj pa na sprejem. #SrceBije