Nuja po pisanju

Bila sem že stoodstotno odločena, da bom pisala v slovenščini, a se je vse zarotilo proti meni.

Odprem Word in je po defaultu nastavljen na angleščino, tisto iz US of A. V zadnjih mesecih pravzaprav nisem imela izbire, saj je naša biblija na faksu bila AP Style Book. S sabo sem jo vlačila po najrazličnejših oblikah javnega prevoza, od kavča do moje mezzanine postelje (ko enkrat kot len človek spiš tako visoko, temeljito premisliš vsako pot gor in dol) ter včasih celo v kopalnico. Bila sem prava študiozna mala novinarka. Ampak ni šlo drugače, saj sem morala iz svoje trdoglave betice izbiti 16 let (bolj ali manj predanega) učenja britanske angleščine. Opustiti meni tako ljubo Oxford vejico. Se sprijazniti, da mi bo English (United States) Word šablona podčrtala zapis soseda kot »neighbour«, pa zapis barve kot »colour«. Kakšen šok, o moj bog!

Ampak sem brala, kaj brala, študirala, in po kakšnem mesecu dni nehala jeziti svojega italijansko-ameriškega profesorja pri predmetu Uredniško delovanje in etika. In zdaj, ko sem morala svojo biblijo vrniti v knjižnico, ker se je semester iztekel, imam ponovno krizo identitete. Kaj pa zdaj? Britanska angleščina? Ameriška? Primejdun, pa ne menda … slovenščina?

Ljubitelji slovenskega jezika in strastni domoljupi, dajmo se hitro pomirit'. Ta naš jezik, v katerem ljudje zanemarjajo dvojino in z rodilnikom ravnajo, kot da je nezaželen pankrt, imam srčno rada. Ko pa začne pred mano utripati črtica, ki skoraj agresivno zahteva, da se na beli podlagi pojavijo besede, me zagrabi strah. Strah pred pisanjem v maternem jeziku. Ker pri slovenščini ne gre le za nekajmesečno študiranje debele knjige, ne gre za osvojitev tiste slovite C2 stopnje v poznavanju jezika. Gre za nekaj več – za jezik, v katerega si se rodil. Kako z njim upravljati mojstrsko, kako izbrati besede, ki bralca pobožajo, ampak hkrati zaradi njih ne rabi seči po slovar, da bi preveril, kaj zaboga sploh pomenijo … To so vprašanja, ki me zaposlujejo in mi včasih celo vzamejo pogum, me pripravijo do tega, da se raje odločim za angleščino – pa naj bo to britanska ali ameriška. Ker v angleščini sama sebi napake lažje oprostim. In do angleščine morda čutim manj odgovornosti.

"Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti"

Besede so vedno bile temeljna bit mojega obstoja. V nekem osnovnošolskem spisu sem zapisala, da je razlog, da tako rada berem in pišem, to, da mi kot otroku nikoli niso peli. Ker moja mami ni imela posluha. Namesto tega so mi brali. Dokler nisem stvari vzela v svoje roke – pa tudi takrat so bile te stvari ravno knjige. Še preden sem sploh znala brati, sem menda bila sposobna presedeti več ur v kotu s knjigo. Tudi če je bila takšna brez slikic, polna črk, nametanih skupaj na način, ki zame takrat še ni imel smisla – tudi takrat je bila to moja najljubša igrača. Lahko torej rečem, da so bile besede moja prva ljubezen. Mogoče sem jih vzljubila celo prej kot Jana, najbolj popularnega modela v vrtcu?

In ko sem enkrat te besede znala prebrati, se je začela moja romanca s knjigami. Bila sem ena tistih, ki so tudi med hojo brali. Ena tistih, ki je vedno prijateljevala s knjižničarkami. In ena tistih, ki je posledično sama sebe prepričala, da mora zdaj tudi sama povezovati besede v stavke, stavke v odstavke. Začela sem verjeti, da je pisanje edina logična posledica tega, da čutiš ljubezen do besed, ljubezen do jezika. To prepričanje se je spremenilo v nujo, v potrebo, ki tli v meni že vrsto let, pa ji še nisem pustila zacveteti. Kaj me je torej spodbudilo k temu zapisu? Na kratko – zadnje trije meseci, v katerih se mi je zdelo, da lahko navdih najdem prav v vsem okoli mene.

Besede Rilke v Pismih mlademu pesniku so bile le en majhen delček v mozaiku, ki se je moral sestaviti, preden sem ugotovila, da preprosto moram pisati.

Kot je zapisal Rilke v enem izmed pisem mlademu, nadebudnemu poetu Kappusu, ko je ta bil v vojski:

" … poskusite, kakor prvi človek, povedati, kaj vidite in doživljate in vidite in izgubljate. Ne pišite ljubezenskih pesmi; izogibajte se spočetka oblikam, ki so preveč utečene in običajne: te so najtežje, potrebna je velika, zrela moč, če hočeš dodati kaj svojega tam, kjer obstaja veliko dobrega in deloma sijajnega izročila. Zato se zatecite od splošnih motivov k tistim, ki Vam jih ponuja vsakdanjost; opišite svoje žalosti in želje, bežne misli in vero v kakršnokoli lepoto – opišite to z občuteno, tiho, ponižno odkritosrčnostjo in uporabite za izpoved stvari, ki Vas obdajajo, podobe svojih sanj in predmete spomina. Če se Vam zdi vsakdanjost prerevna, je ne obtožujte; obtožite sebe, recite si, premalo je v meni pesnika, da bi priklical njene zaklade; ker ustvarjalec ne pozna revnosti in ne revnega, ravnodušnega kraja. In če bi sedeli v ječi, katere zidovi ne bi spustili do Vaših čutov niti šuma sveta – kaj Vam ne bi še zmeraj ostalo otroštvo, to izbrano, kraljevsko bogastvo, ta zakladnica spominov? Nanj bodite pozorni. Poskušajte vzdigniti potopljene občutke te prostrane pretekosti; utrdili si boste osebnost in Vaša samota se bo razširila in bo postala svitajoče se bivališče, ki se ga hrup od drugod na daleč izogne …"*

In kot potem zaključi ta sloviti lirik:

" … in če iz tega obrata navznoter, iz tega utapljanja v lastni svet nastanejo verzi, Vam ne bo prišlo na misel, da bi koga spraševali, ali so dobri /…/ Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti."

In ker sem začela videti navdih lepoto v vsakdanjih motivih, čutiti nujo, da o tem pišem … No, zato smo tu. V slovenščini, ker sem pogumna.

Se beremo!