Splav, naša ustavna pravica.

55. člen (Ustava RS) (svobodno odločanje o rojstvih otrok)

Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.

Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.

---

Ameriška zvezna država Alabama je potrdila skoraj popolno prepoved splava, ki ne dovoljuje niti izjeme v primeru posilstva ali incesta. Nova zakonodaja predvideva tudi zaporno kazen za zdravnike, ki bi opravili splav. Postopek bi bil dovoljen le v primeru življenjske ogroženosti nosečnice ali zarodka. Nedolgo nazaj je še ena ameriška zvezna država, in sicer Georgia, sprejela zakon, ki prepoveduje splav v trenutku, ko se pri zarodku zazna srčni utrip. Čeprav nisem neobjektiven medij, ampak le posameznica na lastnem blogu, moram poudariti tudi dejstvo, da ta zakon še ni veljaven in obstaja možnost, da nikoli ne bo.

Nazoren graf.

Verjamem, da ste o vsem tem v zadnjih dneh lahko že brali v vam priljubljenih medijih. Morda ste na kakšen zapis, povezan s to tematiko, naleteli na družbenih omrežjih, pa naj gre za zapis podpornikov ali nasprotnikov zakona. Morda vas 'boli patak' za to, ker se dogaja v ZDA, ali pa … ker vam je preprosto vseeno.

No, meni niti približno ni. Pri iskanju argumentov, zakaj je kaj takšnega leta 2019 preprosto nezaslišano, imam težave. Težave, ker sploh moramo o tem razpravljati. Ampak tu smo, takšni časi so, in ženske se moramo očitno oklepati odločanja o lastnem telesu. Pa poskusimo vseeno sistematično.

Argumenti proti splavu. Stališča nasprotnikov splava izhajajo večinoma iz moralno-etičnih in/ali verskih zadržkih.

"Tudi nerojeni otrok je človek."

Okej, I get the point you're trying to make. Ampak kaj točno nas naredi človeka? Je to res samo biološko dejstvo srčnega utripa in razvijanja organov znotraj maternice? Do osmega tedna ne moremo govoriti o človeku, o otroku. Gre za zarodek (embrij), šele od 9. tedna nosečnosti dalje pa lahko govorimo o razvoju ploda (fetusa). Pred tem torej težko govorimo o življenju, otroku, človeku, temveč kvečjemu o potencialu za otroka, ki se bo razvil v človeka.

Ampak ljudje se zelo radi osredotočajo na biologijo, pozabljajo pa na to, da je v življenju pri razvoju v ČLOVEKA večkrat veliko bolj pomembno nekaj drugega. Okolje. Možnosti. Viri. Kdo si in kje si.

In kaj boš postal/a, ko te bo morala roditi mama, ki zate ne more poskrbeti? Morda tudi noče. Še ni pripravljena. Iz nekega razloga ti pač ne more dati, kar bi si zaslužil vsak otrok. Ampak ker je splav prepovedan, bo neka ženska vseeno postala mama. In življenje bo potencialno uničeno za dve osebi.

Vir: Reuters

Stvar, ki je res ne razumem pri nasprotnikih splava, je zakaj želijo svoja prepričanja, pa naj ta temeljijo na moralno-etičnih in/ali verskih zadržkih, vsiliti drugim. S prepovedjo splava nekomu vzameš pravico odločanja o lastnem telesu, o lastnem življenju. Z legaliziranim splavom ženske nikomur ne jemljemo nič. Če smo grobi in nazorni: nihče ti ne bo, Norma, na silo iztrgal še nerojenega otroka iz njegovega varnega zavetja.

Pustite drugim ljudem, da živijo svoja življenja, tako kot hočejo. Še posebej jim dovolite, da s svojimi lastnimi telesi počnejo kar želijo – jih uporabljajo kot platno za tatuje, jih prebadajo, se predajajo mesenim užitkom pred poroko ( ;) ) in se odločijo za splav, ko presodijo, da bo to najbolje zanjo.

Bodite prijazni. Strpni. Predvsem pa, za božjo voljo (ne reče se zastonj tako), live and let live.