Ljubljena Ljubljana

*Najzgodnejši spomini, ki jih imam na Ljubljano, so sivi. Sedeč v avtu so mimo mene brzele stavbe, pot pa je na koncu vedno vodila na isto mesto.

Na križišču levo. Na moji desni Harvey Norman. V mojih otroških možganih je to pomenilo le, da smo že blizu. Potem nekaj časa tema, pot še bolj meglena v spominih, kot je večji del tega dela otroštva. Pediatrična bolnišnica. Laboratorij. “Stisni pest. Pridna. Potrpežljiva punca si“. Domov.

Včasih, če je bil dan lep, še tja v Šiško. Čez tračnice. Drm-drm. “Gremo h Katji?” Ja, gremo h Katji. To je pomenilo tri ure življenja v domišljijskem svetu barbik.

Čarobno kot faking samorogi.

“Že domov?” “Ja, gremo domov.” Tesen objem. “Se vidiva kmalu, naslednjič pa vi pridete na Koroško. Imam novo barbiko.”

Naslednji flashback Ljubljane.

“Ne maram je. Mesto bolnišnic. Ko bom študirala, bi rada šla v Maribor.” “Center Ljubljane je res lep, Neža.”

V mojih mislih je bila Ljubljana sive barve.

Naslednji flashback Ljubljane. Bam. Onkološki inštitut.

“A ni malo kruto oglaševanje, da dajo na plakat zraven Onkološkega lasulje?”

Ne vem, če sem to res rekla na glas. A zbode me še danes.

Naslednji flashback. Štepanc, kot ljubkovalno rečejo (rečemo?) prebivalci Ljubljane.

Posebej čarobni sončni zahodi pozimi, tam, ob petih popoldne, iz petega nadstropja. Miklavž peče piškote. Učim se ekonomijo. Opazujem nebo. Živim v kokonu. Ko je le možno, bežim v objem domačega kraja. Ljubljana je, z izjemo sončnih zahodov iz petega nadstropja, še vedno siva.

Bam. Vrt sredi Ljubljane, le streljaj od Dunajske. Mala oaza. Tri dekleta. Smeh odzvanja. Mesto začne dobivati barvo še izven sončnih zahodov.

Prvič na Šmarno goro. Nazaj po temi. Pojma nimamo, kje smo. Vseskozi v daljavi vidim mestne luči. Rumene so in migetajo. “Gremo domov,” imam v mislih. To prvič pomeni hišo, ki stoji za Bežigradom.

Stožice. Ljubljana je zelena. Tudi jaz sem zelena, vsaj moj dres je. Mislim, da nosim rdečo šminko. Pozneje upam, da se mi ni prijela na zobe. Dvometraš z nasmehom za umret. Ne spomnim se rezultata tiste tekme. Mesto zdaj cveti.

Bam.

Vič. Potok. Vedno sem si želela živeti v bližini vode. Že od nekdaj živim v bližini vode. Vlak. Ts-ts-ts-ts-ts-ts … Zvonovi cerkve. Dom? Dom.

“Center Ljubljane je res lep, mami.”

Lepa je tudi, ko beži mimo tebe na kolesu. In ko mimo tebe žubori vso njeno življenje, vsi ti ljudje.

Falafel na Trubarjevi. Ledena kava, ‘pa ne kave s sladoledom, kavo z ledom, prosim‘, v Cacaotu. Vino na balkonu. Aperol ob Ljubljanici.

22:05 na uri, ko zapustiš popoldansko izmeno v službi. Zrak zunaj diši. Noter ni nič slabši – zaradi čudovitih ljudi.

Na križišču levo. Na desni še vedno Harvey Norman.

Čez staro pot so narisani novi spomini. Pot zdaj vodi domov.

Ljubljena si, Ljubljana.

---

* Ta zapis iz julija objavljam, da sama sebe opomnim, da sem Ljubljano že uspela vzljubiti. Zdaj pač spet tekmuje proti Pragi.