(KOLUMNA): Ne bodi, kar nisi

Dravograd

Kdo sem? To je eno izmed ključnih vprašanj, na katero si človek skozi življenje poskuša odgovoriti, čeprav morda že dokaj hitro ugotovi, da to ne bo tako preprosta naloga. Oblikovanje identitete je proces brez pravega konca, saj se dogaja skozi vse življenje. Najlažje bi bilo odgovor na to vprašanje seveda poiskati kar znotraj sebe, a kaj, ko smo ljudje socialna bitja, ki, hote ali nehote, dnevno vstopamo v odnose z drugimi, prav skozi te odnose pa si ustvarjamo lastno podobo.

Ko prijokamo na svet, je vsaj nekaj časa naša vloga v družbi kristalno jasna. Na začetku si ''le'' hčerka, vnukinja, nečakinja, pač, otrok v družini. S sramežljivo gesto, ko punci v vrtcu podaš svojo barbiko, postaneš še prijateljica. Kaj hitro ti postane jasno še, da si dekle in on najlepši fant v mali šoli. Z guljenjem osnovnošolskih klopi postaneš učenka, z obiskom prvega treninga v bližnjem mestu pa gimnastičarka. Ne šteješ več kot osem let, v družbi pa že prevzemaš nešteto vlog.

"Slovenka"

Ne traja dolgo, preden ti tudi v otroških, še ne čisto razvitih možganih, postane jasno, da gre za kar komplicirano stvar. Morda se to zgodi prvič, ko iz ust zlobnih fantov v razredu slišiš, da nekoga označijo za "Busanca". Ni ti čisto jasno, kaj to pomeni, saj mu ti lahko prilepiš le oznako "prijatelj". Čez čas spoznaš, da tebi pristoji oznaka "Slovenka", ne razumeš pa, zakaj te ti isti fanti ne obkolijo na hodniku, zbadajo v rebra in obkladajo s to besedo, kot da je žaljivka.

Kar nekaj časa mine, preden začutiš, da si tudi Korošica. Za kaj takega moraš zapustiti svoj dom, se prebiti čez meje svoje regije (kar brez hitre ceste traja presneto dolgo) in pogledati nazaj z malo razdalje. Nekaterim izpred oči hitro izginejo hribi, ki obkrožajo naše tri doline, iz jezika pa čez noč izpuhtijo značilnosti, ki zaznamujejo koroško špraho. Na prevozih imaš včasih občutek, da na sovoznikovem sedežu sedi čistokrvni Ljubljančan, nakar ga odložiš pred domačo hišo na Ravnah. Potem so tu spet drugi, ki tudi sredi prestolnice ponosno "švapajo" in se bolj malo zmenijo za to, če jih drugi razumejo ali ne, že ob četrtkih pa se vrnejo v objem rodne grude.

Iščemo smisel in identiteto

Seveda se bi lahko obojim posmehnili in si mislili svoje, odvisno, v katero skupino spadamo sami. A pravzaprav gre pri vseh le za iskanje odgovora na vprašanje "kdo sem", iskanje odgovora na to mogoče nikoli zares rešljivo vprašanje, ki je pogosto pogojeno s tem, kakšne oznake nam nalepijo drugi. Morda začutimo neustavljivo potrebo, da se teh oznak osvobodimo in si izberemo lastne. In morda smo glede delčka svoje identitete že sigurni, tako zelo sigurni, da nas ne zamajajo niti drugi, ki bi raje videli, da smo kaj drugega, da prevzamemo katero drugo vlogo.

Za nekoga, ki ga ne moremo na hitro popredalčkati in mu določiti vloge v družbi, ljudje zelo radi popustljivo, prijazno, a vseeno rahlo obsojajoče rečemo, da ''se išče''. Čeprav ima ta fraza rahlo negativno konotacijo, saj jo po navadi prilepimo študentu, ki je zamenjal že tri smeri študija in še vedno ni našel prave, bi jo pravzaprav z nekaj razumevanja lahko uporabili za večino ljudi. Vsi namreč skozi življenje krčevito iščemo smisel in identiteto, drugim pa lepimo oznake, ker želimo ta preobsežen svet narediti bolj pregleden in obvladljiv.

Pa vendar, za konec, v verzih nekoga veliko bolj modrega od mene:

Ujete so želje,

za vse so predpisi,

srce pa mi pravi:

Ne bodi, kar nisi!

Vsi hodijo v vrsti,

jaz grem pa po svoje –

brez veze, brez veze,

pa vendar lepo je.

Ves svet je izložba,

blešče se napisi,

srce pa mi pravi:

Ne bodi, kar nisi!

Vsi nosijo maske,

jaz nočem se skriti –

verjamem še v sanje,

želim še ljubiti.

(Ne bodi kar nisi – Feri Lainšček)

---

Kolumna je bila prvotno objavljena v Večer Koroška.