Kot da bi se nekje že srečali

Praga. Moje ustnice so navajene tega, da oblikujejo tvoje ime, zato mi uide z naučeno lahkoto, a hkrati srce vsakič malo trzne od bolečine. “Praga” dahnem, kot da bi šlo za ime nekdanjega ljubimca.

In zdaj, ko se poslavljam od tebe, boli skoraj bolj. Najina romanca je bila kratka, intenzivna, strastna. Že od samega začetka je imela tudi rok trajanja. A zaradi tega ni bila nič manj resnična.

Razumeli sva se že prvič, ko sem te prišla spoznati na hitro, nevede, da se bo ta “three-night stand” spremenil v ljubezen za romane. Razumevajoče si sprejela mojo otroško naivnost, ko sem te raziskovala brez dovoljenja, misleč, da si zastonj (jap, kot turistka sem tvegala kazen, večjo od 100€ in uporabljala javni prevoz brez karte). Sprva si mi pokazala le tisto plat, ki jo vidijo vsi, ki se odločijo za hiter obisk, odprla si se ravno dovolj, da sem si te v mislih zapomnila kot lepo, atraktivno ... Ampak si toliko več kot le to. Več kot nakit, ki ga ponosno nosiš ‒ Karlov most, čudovito astronomsko uro, grad, ki je tvoja krona.

Ko me je življenje pripeljalo nazaj, sva imeli možnost, da si deliva natanko 106 noči. Prvo noč sem se tolkla po glavi ‒ pa kaj mi je bilo tega treba? Kaj mi lahko daš, česar doma nisem imela?

Ljubezen na prvi pogled.

Zdelo se mi je, da mi hočeš že prvi dan pokazati, koliko mi lahko daš. Nebo brez oblačka je bilo popolno ozadje za stavbe, ki so se ponosno bohotile na bližnjem trgu, kot da bi skoraj vedele, da je njihova naloga očarati mimoidoče. Vrvež ljudi na bližnji tržnici in barantave branjevke so zagotavljali pomirjujočo in domačo zvočno kuliso, tako zelo domačo, da me je že takrat prevzel močan občutek ... Kot da bi se nekje že srečali.

K sebi si vzela tudi druge. Očarljivosti imaš dovolj za milijone, dom si lahko za mnoge. In verjetno so ti prav ti, ki si jih vzela k sebi, dodali barve, kot jesensko listje naravi. Spoznavali smo te skupaj in se združili v občudovanju tega, kar smo odkrili. Saj ne boš jezna, če rečem, da sem na koncu dneva hvaležna, da vem, da bodo vsaj ti ljudje za vedno ostali z mano, če že zapuščam tebe?

Dala si mi ogromno. Bila si tam kot tiha in ljubezniva opazovalka mojih huronskih izbruhov smeha na tvojih ulicah ter brezglavega, opojnega tekanja okoli ob treh zjutraj. Potrpežljivo si čakala, da me minejo muhe, ko je prišel kakšen težek dan in sem te zavračala, zamahnila z roko nad tabo kot nad zlobno mačeho.

Tam boš še naprej. Ljudem boš še naprej navdih, dom, nekaterim morda le odskočna deska do nečesa boljšega. Meni pa si bila toliko več - življenjska učiteljica ter prijateljica.

In ko se bom nekoč spet sprehodila po tvojih ulicah, vem, da bo, kot da bi se vrnila v domač objem.

Hvala in ... na svidenje <3