Namere za novo desetletje. Ali pač?

Neža Pušnik
Jan 12, 2020
3 min read

Za mano je že nekaj strastnih debat o tem, ali smo sploh vstopili v novo desetletje ali ne. Iskreno sama o tem sploh nisem imela dvomov, dokler ni nekdo začel govoriti o tem, kako se je štetje let pravzaprav začelo z 1 in ne z 0, tako da se upoštevajoč to dejstvo novo desetletje začne šele z letom 2021. Ker pa se mi sliši in psihološko zdi veliko bolje, da za sabo puščam ne le leto 2019, temveč kar desetletje, sem se odločila ostati pri svojem prvotnem prepričanju. Tako da ja. Namere za novo desetletje.

Postavljanje zaobljub ni v moji navadi. Čeprav mi začetek novega leta simbolično veliko pomeni in se mi cifre v glavi zapišejo z oznakami, kot so "najtežje leto (2015)", "najlepše leto (2018)", "leto z oceno 6,5 (2019)", nikoli ne naredim seznama, kaj vse moram spremeniti s 1. januarjem. Pro tip: Tako imaš veliko več možnosti, da nisi nad sabo razočaran že februarja.

Kljub temu se je življenje odvrtelo tako, da so se že v prvih desetih dneh leta 2020 zgodile velike stvari.

Preselila sem se. To pomeni že peti dom in četrti okoliš v Ljubljani.

Vpisala sem se na magisterij. V tujino. To pomeni, da še ne vem, kje bom septembra.

Poleg tega pa si želim nekaj stvari. Imam namere. Ta beseda mi ne zveni preveč lepo, je pa žal najboljši prevod besede intention. Gre za na videz zelo preproste stvari, ki pa jih je lahko zelo težko narediti, hkrati pa v tvoje življenje lahko spustijo veliko lepega.

Torej.

1. Bodi (še bolj) prijazna.

Zelo skromno mnenje, ki ga imam o sebi, je, da sem precej prijazen človek. Ker pa sem hkrati še vedno dokaj zadržana in včasih tudi socialno nerodna (socially awkward, ja, pač poskušam skrbeti za slovenski jezik), lahko izpadem vzvišena ali morda celo nedostopna. Ampak na koncu dneva s prijaznostjo res ne moreš kaj izgubiti. Pozdrav, nasmeh, pomoč starejši gospe z vrečkami ali pri sestopanju s trole ... Več tega.

Kot je na zadnji dan starega leta na Twitterju zapisal Jaša Lorenčič:

Zalivajte rože.

Odprite vrata starejšim, damam, gostom.

Recite hvala kelnarjem, trgovkam, medicinskim sestram.

Zaželite ob petkih lep vikend.

Nasmejte se, ko greste po hribu gor in dol.

Voščite. Ker ja.

Pohvalite, ne ker se spodobi, ampak ker je vredno.

Bodite. #2020

2. Znebi se strahu.

To, da sem zadržana, sem že omenila. In čeprav me vedno znova najbolj očarajo ljudje, ki odkrito žarijo, ko drugim razkrivajo in dajejo sebe, ko govorijo o strasteh, ki jim ne dajo spati, sama ta del sebe dolgo skrivno čuvam. Čuvam tisti del sebe, ki bi lahko dan in noč govoril o besedah, ki lepo zvenijo, o glasbi, ki te odnese v drugo dimenzijo ... Ah. Ne prepustim se hitro in ne vem, česa me je strah. A tega bi se rada znebila. Tako da 2020 bo bolj dancing in the rain vajb.

3. Ne pozabi, da imaš v resnici zelo rada ljudi.

Tisto vprašanje - a si ekstrovert ali introvert? Še danes bi morda izstrelila "introvert", a večkrat sem že ugotovila, da sem se z leti očitno spremenila, čeprav se še vedno oklepam starega prepričanja o tem, kdo sem. Potem pa se spomnim mesecev v Pragi, ko sem bila neprestano obkrožena z ljudmi in novimi stvarmi, pa je to bilo najlepše obdobje mojega življenja. Spomnim se trenutkov, ko sem premagala prepričanja in raje šla iz sobe, kot da bi se zabubila doma, pa so me potem ljudje nasmejali do solz in dvignili razpoloženje za 200 %. Ja, rada sem sama, ampak ob tem ne smem pozabiti: people are just fine.

(Seveda so psi boljši).

4. Piši.

Toliko mi je že jasno, da vem, da pravi pisatelji in umetniki ne sedijo doma ter čakajo, da se spotaknejo ob muzo. Pisanje je trdo delo, ko to delaš zares, se moraš preprosto spravit za mizo in delati. Ker pa sama še vedno letim nekje v oblakih in na pisanje gledam romantično, zasanjano in pogosto ob tem pomislim na Bukowskega, si lahko zaenkrat le postavim namero, da se pogosteje spravim pisat, četudi je to le blog, ki je pogosto osebna terapija.