Vsem mojim najdražjim damam.

Dan žena. Vem, da sem enkrat že omenila, da nad valentinovim nisem navdušena, a z dnevom žena je drugače. Ker žene ... Pa ne le žene, tudi ljubice, dekleta, punce, gospe in gospodične, me navdušujejo.

Življenje nam je vsem dala ženska. Sama sem te sreče, da me ni le spravila na svet, ampak mi je res dala življenje. In zaradi prve ženske figure v svojem življenju sem danes vse to, kar sem. Ni me naučila le vljudnosti na ravni mladega dekleta iz Teksasa (Yes, ma'am, thank you, ma'am), temveč tudi tega, kako lahko sam držiš pokonci tri in 3/4 vogalov svoje hiše, pa si obenem še vedno ženska v vseh pomenih teh besede.

Prva ženska v mojem življenju mi je že zelo zgodaj pokazala, da je samozavest dobra, to, da se imaš rad, še bolj. Posledično me je naučila tudi, da nisi nič bolj ženska, še manj pa dama, če poskušaš druga dekleta prikazati kot manjvredna.

In v to, drage dame, srčno verjamem. Da moramo biti druga do druge bolj prijazne. Tako iz oči v oči kot tudi za hrbtom. Ena izmed mojih najljubših stvari, ko ponočujem, je obisk stranišča in čakanje v vrsti z neznankami, ki kaj hitro postanejo tvoje prijateljice za tiste par minut. "Kako si lepa", "Kje si dobila to šminko", malo cvilimo, malo cepetamo, malo se objemamo, najlepše pa je, da vse to iskreno mislimo. In vino veritas. Zakaj se imamo med sabo rade tako redko?

Priznam, do amena me razjezite vsaj tolikokrat kot moški, kar je svojevrsten uspeh, da vam povem ... Ampak kljub temu vem, da večjih zaveznic, kot so moja dekleta, nikoli ne bom imela. Voda je neustavljiva sila, verjamem pa, da so to tudi ženske, ki držijo skupaj.

Ne bom več dolgovezila. Povejte danes svojim najdražjim, kako izjemne so. Jaz jim poklanjam ta zapis. In virtualno vrtnico.

Neža.