Brazgotine in mesta, ki celijo

S prstom ne morem označiti točke v linearnem poteku mojega življenja, ko sem začela gojiti tako močna čustva do krajev. Geografskih točk, ki z ljudmi, arhitekturo in kulturo dobijo svojo dušo.

Seveda si ustvariš mnenje, ko se nekam odpraviš prvič – tam ti je všeč ali malo manj všeč. Or you absolutely hate it, seveda. A ko zdaj pogledam na vse kraje, ki sem jih obiskala kot samostojen, z lastno glavo razmišljujoč osebek, vidim, da sem jih pospravila v predale z različnimi oznakami, vonji in spomini, ki me vežejo nanj.

London. Bila sem prepričana, da je to mesto, pa ne le mesto, celo Anglija kot dežela, čarobno, kot je še vedno čaroben Harry Potter. V osnovni šoli sem prebrala tudi prav vse romane Victorie Holt, ki so jih imeli (#romantičnozasanjana), zato sem si sliko o Veliki Britaniji ustvarila tudi po tem. Prvega obiska sploh ne štejem, ker se ga tako bežno spomnim, prav tako pa ne morem reči, da sem takrat že bila dovolj dojemljiva za vse, kar ti lahko mesto da. Ko se spomnim drugega obiska, tja sem šla kot najstnica, pa se spomnim sivine, teme. Dobesedne in metaforične. Šest punc nagnetenih v miniaturni sobi hostla, medtem ko ena kašlja, kot da bo zdaj zdaj umrla za jetiko. Klic iz Slovenije, da je umrl naš profesor športne vzgoje, ki smo mu pred odhodom v smehu obljubile, da mu pošljemo razglednico. Profesor, ki je poskušal biti strog in jezen, ko zaradi enega ali drugega razloga nismo hotele telovaditi ali nismo imele športne opreme, pa so se mu na koncu zaradi naših norčij kotički ustnic vedno privihali navzgor. V zvezek nam je vseeno delil črne pike.

A nam se je zapisal rdeče, srčno. In njegov nenadni odhod je London zalil s solzami, ki so lile po naših licih, pa tudi, oh, kako poetično, nebo je jokalo.

Domov sem se vračala z vročino. Moje telo nikoli ni bilo zgrajeno za čustvene pretrese.

---

Ljubljani sem že namenila celotno impresionistično objavo. Z najlepšim mestom na svetu imava zelo turbulenten odnos, saj je na nek način to iz dneva v dan bolj moj dom, ampak se po skoraj petih letih še vedno loviva. Zdi se mi, da skriva še veliko, da sem tam še vedno le gost. Takšen, ki vztraja. In občasno odhaja. Ter se spet vrača. Ljubljeni Ljubljani.

Slika je s spletne strani "Es Madrid".

Segovia, ki je bila moj dom dobra dva tedna. Morala bi biti štiri leta, a se je zgodilo življenje. Z mano je ostalo modro nebo nad slovitim viaduktom. In pa sejem pršuta ter vina (Jamón y Vino, ayyy papi!), ki se je odvijal prve dni tamkajšnjega bivanja. Sprehod, na katerem sem se uspela izgubiti, ampak mi je omogočil, da sem mesto videla od spredaj in od zadaj, z vseh strani, pa tudi spoznala njegovo srčico. In pa gospa v malem marketu, ko sem hitela stvari zlagati v vrečko in obenem iz žepa vleči drobižnico. V španščini mi je rekla: "Kam hitiš, punca? Estás en España." Takrat se mi je zdelo, da zame ni bolj primernega doma. V Sloveniji sem, pa če se še tako trudim, najbolj počasen človek na svetu. Želva. Polž. Tam sem dobila priložnost, da prevzamem svoj resnični tempo.

Moj najljubši corner <3

Drugo mesto, kamor me je odnesel študij, je bila Praga. Oh, Praga. Dala mi je ogromno. Zdi se mi, da bi ji lahko posvetila odo.

Dokler nisem spoznala tega mesta, sem mislila, da lahko tako hrepeniš samo po ljudeh. Motila sem se. Pogrešam jo. Za njo sem zagotovo potočila več solz kot za kakšno izgubljeno ljubeznijo. Spomini, ki so mi ostali, so tako intenzivni, da si lahko v oči prikličem solze, če se le za minuto prepustim razmišljanju o njej. Z zavezanimi očmi bi lahko prehodila pot po Jagellonski, mimo sushi restavracije, zavila pri frizeriji James Blond, ki me je osvobodila dolgih las, ter se mimo trgovine s krofi zapodila do podzemne na trgu JZP. Tam, kjer je Plečnik postavil cerkev. Ljubezen do Prage z roko v roki s slovenstvom. Uvidíme se brzy <3

---

Zadnji, a morda še najbolj bistven, pa je Dravograd. Pod gradom ob reki Dravi. Prav vsakič, ko se pripeljem iz Ljubljane, začutim dom, ko se peljem čez most in zavijem levo. Ko preskočim vsako drugo stopnico na poti do vhodnih vrat – če štejem vse, jih je 31 – se počutim kot deklica, ki je tu odrasla. Pomen korenin, pomen domačega ognjišča, kamor se vračaš, sem začela ceniti relativno zgodaj v življenju. Za to se imam najverjetneje zahvaliti vzoru. Vandraj, raziskuj ... veš, kje si doma.

Ta zapis je nastal iz domače postelje. Skozi okno vidim vas nad Dravogradom, kjer sem preživela večino otroštva. Hrib je narahlo pobeljen s snegom. Kmalu grem nazaj v Ljubljano, te podobe pa bom za vedno odnesla s sabo, kamorkoli bom šla. Srečnica.