"Neža, kak smo?"

Nekoč, tam nekje okrog leta 2006/2007, sem bila prepričana, da je Maribor najlepše mesto na svetu. Resda sem bila stara devet, deset let, pa vendarle zato moji občutki niso bili nič manj resnični.

Na poti od Dravograda do Maribora.

Nemalo časa sem preživela na relaciji Dravograd-Maribor. Pot poteka ob Dravi in je na lep, sončni dan, ali pa ko drevesa odenejo jesenske barve, meni še danes ena izmed lepših pri nas. Takrat, med 2006 in 2007, je v avtomobilu še odzvanjal Radio City in Reporter Milan, ob tem pa moj otroški smeh. Mislim, da sem vsakič, ko smo prispeli v štajersko prestolnico, pripomnila, da je to najlepše mesto na svetu. Bila sem Zoki Maribora.

Ljudski vrt je bil moje zatočišče - tam me je ob veselju, ko je NK Maribor izločil Villareal, nek ogromen, okrogel in presrečen navijač dvignil v zrak in zavrtel, jaz pa sem se počutila kot vijoličasta princesa. V centru mesta sem vedno zavzdihovala, kako je zgodovinsko (dober pridevnik, ne?) in lepo, verjetno pa brez izjeme pribila, da bom študirala tukaj. “Ljubljana me ne vidi!” sem s trmo devetletnice vztrajala.

Leta 2009 v Ljudskem vrtu, uvrstitev na SP. Jokala sem, jočem pa tudi danes, ob pogledu na 12-letno Nežo.

Do mesta, do nogometnega kluba, sem čutila tolikšno strast, da sem si ob gledanju nogometne tekme v domači sobi, ko je Koper v pomembnem dvoboju porazil Maribor, skoraj sežgala roko. To ni dramatično pretiravanje, temveč kar anekdota. V potezi, ki jo še vedno štejem za eno izmed najbolj neumnih v svojem življenju, sem na list papirja zapisala “NK Koper” in ga dramatično sežgala. Na tem listu je iz meni še danes neznanih razlogov bilo nekaj vnetljivega, zato je v nenormalno kratkem času skupaj s papirjem začela goreti tudi moja dlan. Ker sem tistega popoldneva ravnala popolnoma iracionalno in bi verjetno takrat bila pripravljena na čudne načine na stadion tihotapiti tudi pirotehniko (okej, stara sem bila devet IN POL), mi ni padlo na pamet papir vreči v bližnji wc ali kaj podobnega. Z njim sem raje stekla do kuhinje, najbolj oddaljenega prostora v hiši, in tam ogenj pogasila v umivalniku. Na preveze opeklin sem hodila še par mesecev in največji čudež zame ostaja, da mi ni ostala brazgotina.

V Mariboru sem prvič okusila tudi opojnost (minimalne) samostojnosti. Tja smo šle s prijateljicami parkrat na izlet, z vlakom, ko sem bila že malo večja, pa še ne prav velika. Okrog eno uro in štirideset minut drdranja na tirih, pa smo bile v drugem največjem mestu, same, brez nadzora, do večernega vlaka nazaj. Počele nismo nič pretiranega divjega, a to pohajanje čez mostove tja in nazaj, v Europark, pa čez v center in v kino, potem pa še do nekega parka, kjer smo ob sproščenem čakanju na vlak tega skoraj zamudile ... vse to se je takrat zdelo veliko, veliko kot cel svet.

Življenje se je vmes zasukalo drugače. Maribor mi je tam nekje v najstniških letih postal tuj, siv in brezbarven. Kot mi je verjetno v puberteti postalo vse, kar me je prej veselilo. Njihovo narečje, ki je nekoč moja ušesa božalo kot španščina (že takrat so me mnogi, ko sem to razglašala, nadvse čudno pogledovali), mi kar naenkrat ni več zvenelo tako lepo. Iskreno, sploh mi ni več zvenelo lepo. Preden sem se res odločala za fakulteto, je Maribor postal izgubljen ljubimec, najine spomine pa sem potlačila.

Rekla bi, da sem naposled do tega mesta in njegovih ljudi skozi leta razvila indiferenten odnos. Tam pač je, Maribor, uro stran (na eni izmed lepših poti) od mojega rojstnega kraja, kar pa ne pomeni veliko, ko že pet let živiš v Ljubljani.

Indiferenten odnos vse do petka, ko je to mesto spet dobilo nov zaznamek v moji osebni evidenci mest in brazgotin, ki jih celijo. Maribor je tokrat precej dobesedno nastopil v celjenju mojih ran, saj sem po enem tednu agonije ugotovila, da morda po operaciji mandljev vseeno ne bi smelo tako zelo boleti. Okej, realno sem popustila pritisku zaskrbljenih staršev. Ko sem dobila nujno napotnico za ORL, sta mi rekla: “Ljubljana ali Maribor?” Moje srce je vpilo “Ljubljana, moram nazaj v Ljubljano”, saj sem se v svojih optimističnih predstavah tja vrnila že po treh dneh domače oskrbe. Kljub temu nisem mogla ignorirati subtilno izraženih preferenc mojih najdražjih, da bi morda šli v Maribor. Ker so mi “tudi v Ljubljani rekli, da če bodo krvavitve, lahko grem tja”. Seveda je ta bližje, obiski so lažji, zato se nisem upirala.

Ko smo prišli do stavb mariborskega UKC, sem ugotovila, da sem kljub pestri bolnišnični karieri tu do zdaj bila samo na obisku. Ob vstopu v čakalnico sem se pripravila, da se bom tudi z nujno napotnico načakala, in poskušala misliti na kaj drugega kot na svojo bolečino. Kot že teden dni. Presenetljivo hitro so prišli pome - potiho me je grabil strah, da me v roke dobi tisti zdravnik, o katerem sem z več strani že veliko slišala. “Velik strokovnjak, tisto ja, ampak je gledal malo preveč dr. Housa,” in podobne pripombe, ki so dale vedeti, da ga moja bolečina ne bi kaj prida ganila. A očitno sem ta dan zadela na tomboli, saj je bil zdravnik mlad, prijazen in skrben. Morda je bilo ključno za izkušnjo 10/10, ko me je vprašal, koliko tehtam (edini moški, ki mu je to dovoljeno, mora imeti pred imenom “dr.med.”), pa sem mu povedala številko, hitro zatem pa dodala, da zdaj mogoče kakšen kilogram manj, ker se že teden dni ne morem hraniti. “Jaz bi tak al tak rekel, da jih mate max ene 50,” je skomignil z rameni. Tistemu, ki ga je učil delat z ženskami, iskreno čestitam. Prijazen dr. med. je poleg nestrokovne ocene moje teže strokovno ocenil, da me morajo sprejeti v bolnišnico. Sklep: res ni bilo normalno, da me je tako bolelo.

Na oddelku pa se je začela moja nova romanca z Mariborom in njegovimi ljudmi. Že od samega začetka so me kar tikali. V Ljubljani so bili nadvse prijazni (boljši izraz je morda profesionalni), a bila sem “gospa”. Tukaj sem kar Neža, isti dan imam rojstni dan kot hčerka ene izmed sester (samo, da ona je dopolnila 30 let), ko sem se oblekla v pižamo in so mi priklopili ta kvalitetne droge, pa mi je ena izmed junakinj v modrem dejala: “Tak, zdaj naju pa ne bo več bolelo.” In ja, res se mi je zazdelo, da so prevzeli mojo bolečino nase, in da ji zdaj skupaj vzklikamo, da je z njo konec.*

Zagotovo obstajajo drugačni, boljši načini za povrnitev stare ljubezni, kot je tale zgodba. A vendarle je lepo, ko ti jutranji (5:40) “Neža, kak smo?” spet zveni tako zelo domače.

Hvala vsem sestram, katerih imen ne vem, razen pri tistih, kjer sem ga uspela ujeti na karticah, gospodu zdravniku in (kljub vsemu) še vedno delujočemu slovenskemu zdravstvu. Deluje, ker ga pokonci držijo dobri ljudje.

Sponsored by: Analgin in paracetamol v žilo

*(Gotof je tukaj žal ne deluje, ker je bolečina ženskega spola. Thank you for coming to my Slovene class.)